V kraju, ki ga je prerasla narava, smo našli spomine, zamrznjene v času

V krajih, ki se jih drži ime grapa, življenje ni bilo nikoli lahko. Ozke doline s strmimi pobočji, kot vam bo besedo grapa opisal slovar, za posel niso najbolj privlačne in delo je treba iskati tudi v bolj oddaljenih krajih. Vožnjo po vsakdanji kruh pa rada zmoti narava. Ta divja in neokrnjena narava, zaradi katere so grape na lep sončen dan tako čudovite, lahko ruši vse pred sabo in ukaže, da doline tisti dan ne bo zapustil nihče.

O tem bi vam znal na primer marsikaj povedati kak domačin iz Baške grape. O njej ne slišimo prav pogosto, kvečjemu ob obletnicah prvega igranega slovenskega celovečerca.

Pa to še zdaleč ni edina grapa na tem območju. V vasi Kneža se od nje odcepi Kneška grapa, ki ime nosi po reki Kneži. Tudi to je ozka dolina strmih pobočij, po katerih so razmetane vasi. Nekatere polne ljudi, druge preurejene za počitnikarje in vikendaše, tretje pa povsem opuščene. Ena takih je vas Lisec, kamor sta nas popeljala graparja Irena Štenkler in Miran Žnidar.

Do vasi se z avtom ne da. Nikoli se tja ni dalo priti drugače kot peš. Od Knežce, kot reko imenujejo domačini, do vasi po levem bregu vodi ozka, strma in precej zaraščena pot. "Tja čez so otroci z Lisca hodili v šolo. Večkrat lačni kot siti," mi pred začetkom vzpona pokaže Irena na nadaljevanje poti, ki se prek kamnitega mostu vije po desnem pobočju grape.

Na strmo pot skozi gozd nas pospremi šumenje Kneže. "Ona je moja ljubica," hudomušno pristavi gospa Štenkler. Pa čeprav je imela z reko v otroštvu divjo izkušnjo. "Kot otrok sem pri reki lovila žogo in narasla Knežca me je nesla. Po sreči sem se nekje ustavila," pripoveduje po poti.

Gospa Irena je odraščala v vaseh Kneške grape, na katero je močno navezana. "Baška in Kneška grapa sta zame obsijani s soncem. Kadar me pokliče, me vedno spravi v dobro voljo in me ozdravi vseh težav," mi pove. O preteklosti teh krajev govori z zanosom in velikim spoštovanjem. "Ko grem po teh starih poteh, ki me zelo privlačijo, ko čutim duh ljudi, ki so tu enkrat živeli ... bilo je tu veselje, ampak je bilo tudi trpljenje. To me tako fascinira. Ne znam razložiti," nam pove.

Šum reke med vzpenjanjem po strmi poti postopno potihne in človeka objamejo zvoki gozda. Po kakih 20 minutah sopihanja v klanec se sredi gozdnega zelenja pojavi prvo znamenje, da je tu nekoč živel človek. Med kamenjem in podrtim drevjem stoji kamnit obok iz lehnjaka. Kot pravi naša spremljevalka, je to bila Hvalova štala, ki je stala pod vasjo.

Do Lisca od tam ni več daleč. Vas, ki je brez ljudi ostala leta 1977, je štela sedem hiš, v bližnjem zaselku pa so stale še tri. Kot pove Miran Žnidar, so Lisec in še nekatere druge vasi po Kneški grapi nastali še v času avstrijske cesarske oblasti. V odročne kraje naj bi se po spodletelem uporu zatekli tudi tolminski puntarji, oblasti pa so zaradi odročnosti zemljo ljudem podeljevale brez davkov.

Večina hiš v Liscu je prazna že zelo dolgo in zob časa jih je pošteno zglodal. Pri nekaterih so ostali le zidovi, obrasli z drevjem in robido. Drugod na človeško domovanje spominja le še kup z mahom obraslega kamenja.

Ljudje so si v Liscu hiše zgradili tako, da so bile ena od druge precej oddaljene. Liščarji so živeli od kmetijstva in potrebovali so prostor za živino, pašnike, njive in sadovnjake. "Preživljali so se izključno s tem, kar so pridelali. Če je bila letina slaba, jim je trda predla. Bili so večkrat lačni," oriše gospa Irena.

Živež so hranili za poletje. Takrat so namreč domačini pašo za svojo živino iskali v strmem bregu visoko nad vasjo. Nekatere travnike so pasli, druge kosili, v bližini pa so imeli tudi hleve. "Do tja so iz vasi hodili pol ure, pomolzli krave in nato v brentah nesli mleko dol do Knežce, kjer je bila mlekarna," pravi naša vodička. Na njihove kmetijske napore danes spominjajo le podrti hlevi ter slive in ringloji, ki še vedno uspevajo in mimoidočemu pohodniku ponudijo sladko krepčilo.

Tudi drugih znamenj človeške prisotnosti je v Liscu vse manj. Ostajajo pa zgodbe nekdanjih prebivalcev. Tako nam Irena "pri Hribarju", kjer je od hiše ostalo le nekaj vogelnih kamnov, pove zgodbo o tamkajšnji šestčlanski družini. Leta 1952 so bile na Tolminskem izredne razmere, saj je zapadlo ogromno snega. V Liscu ga je bilo dva metra in ljudje so pogledovali skozi okno ter čakali, kdaj bo nehalo snežiti.

Gospodar Tone sej je ravno odpravljal v hlev, ki je stal ob hiši, ko se je okoli njega začel smukati njihov mucek. Bil je zelo "cartast" in Tone ga je pred odhodom še malo pocrkljal. V tistem pa se je na pobočju nad hišo utrgal snežni plaz in Hribarjev hlev, kamor je nameraval Tone, odnesel v potok Liščak. "Lahko bi rekli, da je mucek Toneta rešil," zaključi Irena.

A plaz hiši ni povsem prizanesel. Vanjo je nasul precej snega in zidovi so razpokali. Družina je nekaj časa živela pri drugih Liščarjih, nato pa se je preselila v bližnjo vas Podleskovica. Tudi zaradi takih dogodkov se je Lisec postopoma praznil. Življenje je postajalo pretrdo. "Videli ste, po kakšni poti smo prišli gor. Tudi prej ni bilo boljše. Do šole je bilo eno uro, do fare pa uro in pol hoje," opozori Irena.

Zadnja hiša, kjer se je po domače reklo pri Liščarju, se je v Liscu izpraznila leta 1977. Družino je k odhodu spodbudil tudi potres, ki je leto prej močno stresel Furlanijo in Breginjski kot. Njihova hiša stoji na začetku vasi in je danes najbolje ohranjena od vseh. Skozi podrta vrata in luknje v steni vejeta hlad in vonj po starem. V notranjosti je še nekaj pohištva, starega kmečkega orodja ter čisto poseben opomnik. Koledar iz leta 1977, ki je odprt na mesecu oktobru. V okencu ob datumu 8. oktober lahko preberemo: "Smo se preselili".

Sreča je hotela, da smo med vrnitvijo iz Lisca srečali gospo Štefko, ki je otroška leta preživela prav tej hiši. Z bratom sta v šolo hodila na Knežo. V eno smer jih je z mopedom peljal oče, domov pa sta se vračala peš. "Po poti skozi gozd sva s krampom in lopato v igri kopala in popravljala potko," pripoveduje. Dolga pot v šolo je bila najbolj naporna pozimi in med enim od gaženj proti šoli so ji v snegu ozebli prsti na nogi.

Stabilne elektrike v hiši niso imeli, in za zabavo je tako skrbel radio na baterije. Ko je bil na sporedu Četrtkov večer, so plesali, pred spanjem pa poslušali radijske pravljice. Stara mama jim je pripovedovala zgodbe o drugi svetovni vojni, ki so se Štefki močno vtisnile v spomin. Tako je ob potresu leta 1976, ki je močno stresel tudi Kneško grapo, najprej pomislila, da se je začela vojna. Kljub vsemu pa ji življenje v Liscu ostaja v lepem spominu. "Seveda je bilo malo divje. Ma smo se imeli lepo," nam z nasmeškom reče, preden se razidemo.